Nikoli si nisem mislila, da bo zaprtost kdaj tudi moja težava. Vedno sem bila med tistimi srečneži, ki se nam s tem ni bilo potrebno ukvarjati. Bila sem hvaležna za to, še posebej ko sem poslušala znance in prijatelje, kaj vse so poskusili, da bi blato redno odvajali. Ker veliko berem, sem imela za njih vedno pripravljene nasvete kako naj zaprtost odpravijo, ne vedoč, da je praksa nekaj drugega kot teorija.

Sedaj ko sem prišla v obdobje menopavze, pa se je zaprtost pojavila tudi pri meni. Na začetku sem zamahnila z roko in začela upoštevati vse moje nasvete:

• zjutraj sem zaužila namočene suhe slive
• povečala vnos magnezija
• pila več tekočine
• jedla kuhana jabolka…

Vendar je moja zaprtost kar vztrajala in počasi sem postajala nejevoljna in zaskrbljena. Poleg tega sem se počutila napihnjeno in neprijetno. Ugotovila sem, da bom mogla v svojem življenju narediti korenito spremembo. Odločila sem se za krvni test, ki pokaže intoleranco na hrano. Ugotovila sem, da je na seznamu kar veliko živil, ki mojemu organizmu škodijo. Verjetno je bila zaprtost prisotna tudi zaradi trga. 

V roku treh mesecev, saj take velike spremembe ne grejo od danes na jutri, sem uvedla nekaj sprememb v svoje življenje. Hrano, ki mi škodi sem skoraj popolnoma črtala iz jedilnika, začela sem uživati več sadja in zelenjave, predvsem pa sem poskrbela za več gibanja in seveda dovolj vode, brez sladkanih sokov. Občasno si seveda privoščim kakšen košček česa, ki ni najboljše zame, vendar je to zelo poredko. Moja zaprtost je počasi izzvenela in počutim se dosti boljše, predvsem imam veliko več energije kot kdaj prej. Enkrat sem nekje prebrala, da si prvih trideset let zdravje uničujemo, da ga drugih trideset lahko popravljamo. Mislim, da je res tako, saj ko smo mladi, mislimo da nam nič in nihče nič ne more, kasneje pa nas naši grehi opozorijo, da nekaj ni v redu.